Advaita Vedanta- esenca znanja s citati

Ko veš kdo si, odpadejo vsa učenja, vse nepotrebne želje, zgodbe in nepomembni vtisi preteklosti in prihodnosti...brez napora doživljaš Sebe in svet okoli sebe, brez, da bi karkoli poskušal spremeniti.

 

Ko sem bil majhen sem hotel biti večji, ko sem postal večji sem hotel biti nekdo drug, ko pa sem opustil vse, sem postal JAZ.

 

Nečesa se dobro zavedam...ko občutim žalost kot energijo brez zgodb, ko občutim srečo kot energijo brez zgodb...sem pretočen kot reka, ki se zliva v ocean, kjer pozabi nase in postane zopet celota.

 

Čustva, misli, telesne senzacije, ki jih doživljam so kot valovi na površini morja in ko jih gledam kot posamičen pojav se počutim omejeno in utesnjeno...ko pogledam celo morje, vidim različne pojave na gladini morja...vsi pojavi so del morja in niso ločeni od njega. Ko vidim celoto, ko dam umu zgodbo stran...se um počasi umiri in je tih.

 

Vse, kar iščeš zunaj sebe in trenutno po tvoje še nimaš in bi rad imel je igra, ki jo ves čas igraš. Razumljivo, ne znamo drugače. Ko dosežeš cilj si nekaj časa srečen, pa vendarle spet pride nemir...in iščeš naprej...Nobena okoliščina in stvar v življenju ni trajna, ampak je minljiva kot so letni časi, tedni, dnevi, minute, sekunde...ko dosežeš v sebi popolno »tihost« bivanja so sekunde večnost. Ničesar ne želiš, nikamor ne potuješ, pa vendarle to vse imaš in nobeden ti tega ne more vzeti.

 

Vsa bolečina in nerazumevanje v življenju izhaja iz istovetenja sebe s telesom in umom. Večina metod in rešitev v tem svetu je pogojena ravno z njima. Kar je s človeškega vidika »normalno«. Če ti tečem, da to telo ni tvoje, da um ni tvoj, da občutki niso tvoji...um ponavadi protestira in težko sprejema to. Ko pa spoznaš svojo pravo naravo, boš vedel o čem pišem. Samo tih boš.

 

Ko dosežeš »tišino in zavedanje« si v stanju odsotnosti uma in občutka popolnega zavedanja, pa vendarle, ko je potrebno nekaj narediti...to narediš brez napora. Ko svoje »narediš« um lahkotno počiva v ozadju in čaka, da ga ponovno »uporabiš«, ko je to potrebno. Si onkraj vedenja in nevedenja. Si vse to in obenem nič od tega.

 

Žalost in sreča...mir in napetost...ljubezen in sovraštvo...kaj sploh to je? Je en del bolj pozitiven, drug del pa bolj negativen? Se trudiš spremeniti »negativni« del v »pozitivni«? Na prvi pogled se zdi, da je tako...pa vendarle, ko v umu ni vtisov in identifikacij s podobnimi stanji...si samo priča tega, kar se pojavlja v tebi

 

Se trudiš obdržati ves čas ta trenutek? Ga lahko obdržiš? Se spomniš kaj si počel 7 dni nazaj ob isti uri? Ko se zaveš, da je vse to samo spomin in igra, ki jo ves čas igraš in jo nikoli ne končaš in se ne identificiraš s podobnimi stanji...Začni s sprejemanjem minuto na dan...začneš lahko že ta trenutek, minuto na dan. Opusti nepotrebno prtljago preteklosti in prihodnosti. Vem, da ti bo na koncu uspelo.

 

Nekega dne sem ugledal temo in sem se ustrašil. Nekega dne sem zagledal svetlobo in sem bil vesel. Danes pa sem ugledal oboje, bilo mi je vseeno. Imel sem sebe.

 

Modrost mi pravi, da sem nič. Ljubezen mi pravi, da sem vse. Med tem dvema moje življenje teče. Sem oboje in nič od tega in onkraj vsega. (Nisargadatta Maharaj)

 

Naš um ima rad pozitivne afirmacije in trditve. Naravnost jih obožuje, ker se z njima dolgoročno še bolj krepi in ohranja svoj primarni status »gospodarja«. Pa vendarle bo prišel dan, ko se boš vprašal...Kdo ima želje? Kdo to potrebuje? Je to res moje ali mi je vsiljeno? Ko se boš vprašal »Kdo sem jaz« ali »Komu se to pojavlja«? boš začel z obratnim procesom, kjer bo šel nazaj do začetka uma, kjer vznikne prva misel...

 

»JAZ SEM« je prva misel, iz te misli pride druga misel, pa tretja...in iz tega nešteto kombinacij misli, v katerih se zgubimo kot v labirintu. Iščemo izhod in pot iz labirinta, pa vendar ni potreben...potrebno je samo spoznati kako smo sploh v labirint prišli...vprašanje »Kdo sem jaz?« te pelje nazaj do izvora. Nanj ni potrebno odgovoriti, ker odgovor nam da naš um. Z vprašanjem »Kdo sem jaz« um na nek način »omamimo«, ga naravno umirimo, ga peljemo so izvora, da postaja tih...

 

Ko se vprašaš »Kdo sem Jaz«? ne išči odgovorov na to vprašanje...um ti jih bo dal na tisoče in vsaka bo po svoje zanimiva in vabljiva...lahko se zavedaš odgovorov, ki se ti vsiljujejo...lahko jih izrečeš...zavej se, da ni noben odgovor ne dober, ne slab...kar želim je to, da obrneš pozornost na vsebino »Jaz sem« in išči izvor tega občutka. Potopi se globoko vase...če se pojavijo nove misli nadaljuj z vprašanjem »Komu se to pojavlja«? In odgovor bo seveda meni...spet se vprašaj »Kdo je ta Jaz«? In nadaljuj s »potapljanjem vase«. Začni z 5 minutami in počasi podaljšuj...

 

Življenje glej kot film. Ima začetek, zaplet, zgodbo in konec. Si kot igralec, režiser in scenarist svojega življenja...Kaj ostane po koncu filma? Spomin, misel... Sreča, žalost, veselje, nemir...spomin, misel...iz trenutka v trenutek...si vse to, kar doživljaš in obenem nič od tega...

 

Na tem svetu ni ničesar trajnega in absolutnega. Vse se ves čas spreminja od najmanjšega atoma pa do najbolj oddaljene galaksije, od občutka veselje do občutka obupa, od ljubezni do sovraštva...rojstva in smrti. Vse, kar se spreminja ne moreš biti TI, temveč je samo trenutek v prostoru in času. Ena stvar pa je večna in trajna...občutek »JAZ SEM«, ves čas je s tabo, ne glede na to kje si in kaj doživljaš.

 

Ti točno veš da SI. Da obstajaš. Pred tretjim letom življenja nisi imel tega občutka, da obstajaš...še zmeraj si obstajal in živel...po tretjem letu pride občutek »Jaz sem« in od tu gre vse samo naprej...Pri malemu otroku je um latentno prisoten in čaka na pomlad, da vzbrsti in se aktivira, modrec pa je ta stanja presegel in prebiva v stanju malega otroka, popolnega absoluta in popolnega razumevanja stvarnosti.

 

Najvišja ljubezen je ljubezen do sebe, do občutka »JAZ SEM«. Ko ga neguješ, ohranjaš in razumeš si čudež, ki se je manifestiral v materialnem svetu. Si onkraj vseh spoznanj in nespoznanj, si spoznanje samo. Na prvi pogled si kot ostali, delaš, ješ, komuniciraš...ves čas si v tem stanju in nobena okoliščina ni ne dobra ali slaba. Narediš, kar se pojavi in je potrebno narediti.

 

Vsako noč doživljaš blaženost, ki je tvoja prava narava. Ko spiš uma ni več in ponikne globoko v duhovno srce na desni strani prsi, v tvoje Sebstvo, ki je blaženost in trajna sreča. Ko se zjutraj zbudiš...se pojavi prva misel...JAZ...to...ono...problemi...in um se počasi premakne v možgane. Tu se tvori veriga različnih vtisov, občutkov in samskar (latentnih vtisov iz preteklosti, ki so vtisnjeni v matrico uma). Preplavijo nas različni vtisi in ker se z njimi pretirano identificiramo nas vodijo v različne situacije in dogajanje. Ko zjutraj vstaneš se poskusi tega zavedati, ne premakni se...zavej se kako um počasi spet prihaja...misli...in se vprašaj...«Kdo vstaja«? Komu se to pojavlja?...reci potihoma v sebi...Jaz, Jaz, Jaz...in um bo počasi spet poniknil v srce, v tvoje Sebstvo, tvoj dom. To lahko narediš vsako jutro...in opazil boš, da te preveva mir, nevtralnost do okoliščin, ki so se ti še nedavno zdele neprijetne.

 

Ko boš vedel in občutil, da TI nisi to telo in ta um in živiš v temu občutku 24 ur na dan in te nikoli ne zapusti, vedi, da si blizu cilja. Vse, kar je manj od tega je kratkoročno ali dolgoročno manjše ali večje trpljenje.

 

Ko vdahneš reci v sebi »JAZ«, ko izdahneš reci v sebi »SEM«. Vzemi si čas, 5 minut ali ko se sprehajaš....ponoviš...Ničesar si ni treba predstavljati ali zamišljati, samo občutiš občutek svoje prisotnost svojega »JAZ-SEM«. Ta enostavna vaja te bo pripeljala do sebe, če si boš le dovolj želel.